Fight Club ni le prispodoba o (samo)destruktivnem begu posameznika iz ujetosti potrošniškega nesmisla, temveč (tudi) parabola upora zoper nezmožnost poistovetenja s prvobitnim moškim/očetovskim principom — odraža se v sprevrženi percepciji psihosocialnih norm in nevrotični konfrontaciji ter boju (dobesedno "z golimi pestmi") s samim seboj. Dodajmo še patološke predstave o ljubezenski zvezi in vlogi ženske, metaforični upor maskuliniziranega segmenta potlačene moške dominantnosti, ki v ničemer ne najde prave identifikacije in opore, zato njegov dezorientirani razcepljeni um primanjkljaj kompenzira tako, da ustvarja namišljene alegorične osebnosti — ter izvrstno igralsko zasedbo (Edward Norton, Brad Pitt, Helena Bontham Carter) — pa dobimo enega najbolj izvirnih (in vplivnih) produktov ameriške literature in kinematografije zadnjih desetletij.

V obdobju vietnamske vojne spremljamo izkušnje J.T. Davisa »Jokerja« od rekruta do marinca, novinarja v Vietnamu. Narednik Hartman s svojim krutim pristopom načrtno uničuje samozavest in psiho mladih rekrutov, ter jih tako preoblikuje v marince, kakršne ameriška vojska potrebuje. V drugem delu zgodbe spremljamo Jokerja, ki se vključi v bitko, čeprav je njegova naloga novinarskega značaja.

O heroinu z ljubeznijo. "Izberite življenje. Izberite službo. Izberite kariero. Izberite družino. Izberite prekleto velik televizor. Izberite pralne stroje, avtomobile, CD predvajalnike in električne odpirače za konzerve. Izberite dobro zdravje, nizko raven holesterola in zobozdravstveno zavarovanje ... A zakaj bi jaz naredil kaj takega? Izbral sem, da ne izberem življenja. Izbral sem nekaj drugega. In zakaj? Brez razloga. Le kdo potrebuje razlog, če ima heroin?" Mark Renton (Ewan McGregor) je junak kultnega romana Irvina Welsha in po njem posnetega filma; zasvojenec z mamili po lastni izbiri, ki se skupaj s svojimi "prijatelji" Spudom, Sick Boyem, Tommyjem in sociopatom Begbiejem vdaja heroinski omami. Njihov upor zoper vrednote "normalne" družbe je čudaški in samouničevalen, a v njem blaženo uživajo – ne vedoč, da se bliža neizogibnemu koncu. Renton se slednjič odloči opustiti heroinsko zasvojenost, toda ali mu lahko "normalno" življenje ponudi enak odmerek vznemirljivosti?

Lovec na zaklade, znani Brock Lovett in njegova ekipa leta 1996 med iskanjem ogrlice imenovane “Srce oceana” (angleško The Heart of the Ocean) najdejo sef na potopljeni ladji RMS Titanic. A v sefu ne najdejo diamanta, temveč čudovito risbo gole ženske, ki nosi Srce oceana na dan, ko se je Titanik potopil. Risba vzbudi zanimanje starejše Rose DeWitt Bukater. Po tem ko vidi risbo, na dan prikliče spomine sedemnajstletne sebe, ki se je vkrcala na Titanik. Ko vidi posnetke potopljene ladje, začne pripovedovati zgodbo. Glavna zgodba filma je postavljena v leto 1912, ko Titanik odpljuje na svojo prvo in zadnjo vožnjo.

V času Velike depresije se Tom Joad vrača iz zapora k svoji družini v Oklahomi, a pričakajo ga gole stene zapuščene hiše. Njegovi domači so kot mnogi ostali kmetje izgubili lastništvo nad zemljo in ko jih Tom najde, se pripravljajo na selitev v Kalifornijo, od koder prihajajo spodbudne novice o blaginji in delu na plantažah in vinogradih. Tom se jim pridruži na poti, a kmalu postane jasno, da Joadovi še zdaleč niso edini, ki si obetajo boljše življenje na zahodu. Ena najslavnejših filmskih adaptacij Steinbeckovega dela, ki odlično povzame vzdušje časa, množičnih selitev in obupa, ki spodbudi upor preziranih.

Harry Caul (Gene Hackman) je zvočni izvedenec; najamejo ga zato, da sledi nekaterim posameznikom ter snema njihove pogovore med množico na trgu Union v San Franciscu. Harry se dobro zaveda, kako tehnologija vdira v življenja ljudi, zato se drži zase in strogo ločuje posel od zasebnega življenja. Celo svojemu dekletu Amy ne zaupa, kaj počne in kje živi. Njegova služba ga začne mučiti, ko nekoč posname pogovor, ki razkriva namige morebitne zarote skrivnostnega korporacijskega "direktorja", ki ga je očitno najel, da bi umoril neki par. Potem ko ga zapelje najeta spremljevalka in mu ukrade magnetofonske trakove, je paranoični Harry še bolj prepričan, da se bo umor zares zgodil. Zdaj svojega početja ne more več upravičevati z ugovorom vesti. Napeta drama slavnega režiserja Francisa Forda Coppole je bila tistega leta nominirana za oskarja za najboljši film.

Virginia Wolf (Kidman) se v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja v enoličnem londonskem predmestju bori z norostjo in začenja pisati svoj prvi veliki roman Gospa Dalloway. Trideset let pozneje njeno knjigo v Kaliforniji bere Laura Brown (Moore), med tem ko s sinom pripravlja rojstnodnevno torto za moža. V zgodbi najde toliko pomembnih odkritij, da se odloči končati svoje življenje. Clarissa Vaughan (Streep), sodobna različica Virginijine Gospe Dalloway, živi v sodobnem New Yorku in ljubi svojega prijatelja Richarda (Harris), sijajnega pesnika in pisatelja, ki umira za aidsom. Tri ženske niso povezane le s paralelami usode, podobnimi občutki in pogledi na življenje, temveč tudi z načinom spoprijemanja z življenjem, žalostjo, depresijo, pripravljenostjo na boj, pa tudi s tiho željo po končanju vsega. Zdi se, kot da bi se njihove poti nenehno prepletale, da bi se na koncu združile v presenetljiv, nadčuten trenutek skupnega spoznanja.