Potem ko moški stori samomor, se vrnemo v preteklost in v šestih poglavjih njegovega življenja v obratnem zaporedju sledimo dogodkom, ki so ga pripeljali do te skrajnosti.

Dežela nomadov je v najširšem registru, še preden je film o 61-letni učiteljici in vdovi, ki živi življenje na ameriški cesti, zgodba o kapitalizmu. In kapitalizem med drugim rad daje posamezniku občutek, da ima svoje življenje pod nadzorom, da ima izbiro. Ker kot vemo, bi bilo življenje brez izbire dolgočasno in strogo. In ljudje lahko v razvitem kapitalizmu izbirajo tako rekoč o vsem. Kaj bodo delali, kaj bodo jedli, kaj bodo oblekli ter kje in kako bodo živeli. A ko ima posameznik pred sabo neskončno izbiro, ta postane pritisk in prisila. Postane to, čemur Barry Schwartz pravi tiranija izbire. A v Deželi nomadov ne gledamo filma o ljudeh, ki imajo izbiro, pač pa film o ljudeh, ki nimajo izbire. In slišimo o neki drugi tiraniji, o tiraniji dolarja. Osiveli srednji razred, ki si ne more privoščiti upokojitve, a si z delom tudi ne more privoščiti nepremičnine. In prav zaradi manka izbire ta skupnost – ne plemenska, razredna – tava po neskončnih ameriških cestah.