Virginia Wolf (Kidman) se v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja v enoličnem londonskem predmestju bori z norostjo in začenja pisati svoj prvi veliki roman Gospa Dalloway. Trideset let pozneje njeno knjigo v Kaliforniji bere Laura Brown (Moore), med tem ko s sinom pripravlja rojstnodnevno torto za moža. V zgodbi najde toliko pomembnih odkritij, da se odloči končati svoje življenje. Clarissa Vaughan (Streep), sodobna različica Virginijine Gospe Dalloway, živi v sodobnem New Yorku in ljubi svojega prijatelja Richarda (Harris), sijajnega pesnika in pisatelja, ki umira za aidsom. Tri ženske niso povezane le s paralelami usode, podobnimi občutki in pogledi na življenje, temveč tudi z načinom spoprijemanja z življenjem, žalostjo, depresijo, pripravljenostjo na boj, pa tudi s tiho željo po končanju vsega. Zdi se, kot da bi se njihove poti nenehno prepletale, da bi se na koncu združile v presenetljiv, nadčuten trenutek skupnega spoznanja.

Dežela nomadov je v najširšem registru, še preden je film o 61-letni učiteljici in vdovi, ki živi življenje na ameriški cesti, zgodba o kapitalizmu. In kapitalizem med drugim rad daje posamezniku občutek, da ima svoje življenje pod nadzorom, da ima izbiro. Ker kot vemo, bi bilo življenje brez izbire dolgočasno in strogo. In ljudje lahko v razvitem kapitalizmu izbirajo tako rekoč o vsem. Kaj bodo delali, kaj bodo jedli, kaj bodo oblekli ter kje in kako bodo živeli. A ko ima posameznik pred sabo neskončno izbiro, ta postane pritisk in prisila. Postane to, čemur Barry Schwartz pravi tiranija izbire. A v Deželi nomadov ne gledamo filma o ljudeh, ki imajo izbiro, pač pa film o ljudeh, ki nimajo izbire. In slišimo o neki drugi tiraniji, o tiraniji dolarja. Osiveli srednji razred, ki si ne more privoščiti upokojitve, a si z delom tudi ne more privoščiti nepremičnine. In prav zaradi manka izbire ta skupnost – ne plemenska, razredna – tava po neskončnih ameriških cestah.