Fight Club ni le prispodoba o (samo)destruktivnem begu posameznika iz ujetosti potrošniškega nesmisla, temveč (tudi) parabola upora zoper nezmožnost poistovetenja s prvobitnim moškim/očetovskim principom — odraža se v sprevrženi percepciji psihosocialnih norm in nevrotični konfrontaciji ter boju (dobesedno "z golimi pestmi") s samim seboj. Dodajmo še patološke predstave o ljubezenski zvezi in vlogi ženske, metaforični upor maskuliniziranega segmenta potlačene moške dominantnosti, ki v ničemer ne najde prave identifikacije in opore, zato njegov dezorientirani razcepljeni um primanjkljaj kompenzira tako, da ustvarja namišljene alegorične osebnosti — ter izvrstno igralsko zasedbo (Edward Norton, Brad Pitt, Helena Bontham Carter) — pa dobimo enega najbolj izvirnih (in vplivnih) produktov ameriške literature in kinematografije zadnjih desetletij.
Očarljiva Grace se na begu pred skupino gangsterjev zateče v Dogville, samotno naselje sredi Skalnega gorovja. Na pobudo mladega Toma , samozvanega predstavnika malega mesta, ji prebivalci Dogvilla ponudijo zatočišče, Grace pa se zaveže, da bo v zameno delala zanje. A ko se prične policijska preiskava, mala skupnost zahteva ugodnejši dogovor v zameno za tvegano skrivanje nesrečne Grace, ki se sooči s krutim dejstvom, da je dobrota tega mesteca zelo relativna. Toda Grace v sebi nosi skrivnost in to zelo nevarno. Prebivalcem Dogvilla bo morda še celo žal, da so si drznili pokazati zobe. Film je prvi iz nove trilogije Larsa von Trierja na temo Združenih držav Amerike. V primerjavi s prejšnjo serijo, posneto po "zapovedih" gibanja Dogma 95, je Dogville korak naprej v smislu eksperimentiranja, saj se celotno dogajanje odvija na črnem odru s kulisami in na tleh označenimi elementi.
V zadnjem filmu o pustolovščinah najstnika Martyja in odštekanega znanstvenika Doca strela uniči njun časovni stroj. Nato se Doc na lepem znajde v letu 1885. Martyju, ki je obtičal v letu 1955, pošlje sporočilo iz skrivnega mesta, kjer je njun časovni stroj DeLorean skrit že vsaj sedemdeset let. Priloži tudi napotke za popravilo časovnega stroja, ki so v letu 1885 še neuporabni. Doc si je vedno želel živeti na Divjem zahodu, zato v svojem sporočilu jasno navede, naj se Marty vrne nazaj v leto 1985 in tam časovni stroj uniči. Vendar Marty spremeni načrt in se tudi sam znajde na Divjem zahodu.
Borci za svobodo Neo, Trinity in Morpheus se še naprej upirajo vojski digitalnih strojev z umetno inteligenco. Da bi preprečili iztrebljenje človeštva, morajo še bolje spoznati Matrico in ključno Neovo vlogo v igri za usodo sveta.
Hercule Poirot se vedno se znajde tam, kjer je nekdo umorjen, kjer so vsi potencialni morilci in kjer imajo vsi alibije. V Zlu pod soncem letuje na mediteranskem otoku, toda še preden bi lahko zaplaval, že nekdo umori znano igralko. Vau! Jasno, vsi gostje hotela in tudi lastnica, so imeli razlog, da jo ubijejo. In kot kaže, bi vsi najraje ubili tudi Poirota.
V zaključku trilogije "Matrica" se Neo (Keanu Reeves), Morpheus (Laurence Fishburne) in Trinity (Carrie-Anne Moss) borijo, da bi zadnje človeško mesto Sion ubranili pred ubijalskimi stroji, ki so si podjarmili in zasužnjili človeštvo.
V Jonskem morju potone britanska vohunska ladja. Britanska tajna služba najame morskega raziskovalca Timothyja Havelocka, da bi jo našel. Kajti na ladji se nahaja dragocen tovor: mogočni sistem A.T.A.C., ki bo najditelju omogočil nadzor nad jedrskimi podmornicami. Havelocka in njegovo ženo napade Kubanec Hector Gonzales ter ju ubije. Napad preživi le njuna čedna hči Melina (Carole Bouquet), ki je odločena, da bo maščevala smrt svojih staršev. Tako združi moči z Jamesom Bondom, ki mora najprej ugotoviti, kdo je Gonzalesa najel. Sledi ga pripeljejo do grškega poslovneža Kristatosa, nekdanjega nacističnega dvojnega agenta, ki zdaj dela za rusko obveščevalno službo.