Zgodba govori o življenju zadnjega kitajskega cesarja Pu Jija, ki so ga kronali pri komaj treh letih. Leta 1950 je Pu Ji že pet let v zaporu, kamor ga je zaprla Rdeča armada med sovjetsko invazijo Mandžurije. Pu Ji se v zaporu spominja svojega odraščanja v razkošju Prepovedanega mesta. Imel je vse, kar si je zaželel, toda bil zaprt na dvoru in ni poznal zunanjega sveta. Ko je Kitajska postala republika, je Pu Ji prenehal biti cesar. Čeprav je poskušal reformirati Prepovedano mesto, so ga iz palače sčasoma izgnali. Tedaj se je predal dekadentnemu načinu življenja. Stopil je tudi na stran Japonske. Komunistični režim ga je rehabilitiral, ko je opustil simpatije do japonskega agresorja. Po revoluciji se je Pu Jijev svet dramatično porušil vase. Končal je kot navaden kmečki delavec v Ljudski republiki.

Heinrich Harrer je s kolegom Petrom Aufschnaiterjem in skupino nemških alpinistov želel splezati na enega najvišjih vrhov, Nanga Parbat. Toda zaradi plazov in poškodb jim ne uspe osvojiti vrha. V tem času se začne 2. svetovna vojna, zato jih aretirajo angleški vojaki in jih kot vojne ujetnike zaprejo v indijske zapore. Po številnih neuspešnih poskusih pobega Harrerju in Petru končno uspe pobegniti. Dve leti traja, da prideta v Tibet, kjer naposled najdeta mir ter spoznata enajstletnega dalajlamo. Še posebej Harrer se s tibetanskim duhovnim vodjo zelo zbliža.