Film se dogaja leta 1907, v kostumskih časih, v premožni, aristoktratski uppsalski družini, okej, bolj dinastiji, Fanny (Pernilla Alwin) in Alexander (Bertil Guve) pa sta 10-letni brat in 8-letna sestra, ki se kopljeta v relativno liberalni, četudi afektirani idili razširjene, epske družine, dokler njunega očeta (Allan Edwall), gledališkega impresarija in igralca, ne pokoplje infarkt in dokler se njuna mati (Ewa Froling), gledališka zvezdnica, ne poroči s strogim, puritanskim, sadističnim pastorjem (Jan Malmsjö), ki prebudi strahove in duhove, sram in molk, krike in šepetanja, hudičeva očesa in deviške vrelce, kačja jajca in divje jagode, sedme pečate in prizore iz zakonskega življenja. Pastor je mizantropska pošast, ki bi oba otroka najraje izstradal in ki ustvari srhljivo, tesnobno, senzualno, ekscesno, introspektivno, pravljično klimo, v kateri bi v Bergmana zrasel vsak otrok, celo Bog – z blazno tremo.

Leto 1942, Pariz. To je zgodba o judovskem gledališkem režiserju in njegovi ženi, ki skriva moža pred nacisti v kleti gledališča, medtem ko je ona hkrati režiserka in igralka. Leto 1942, Pariz. V času nacistične okupacije Francije Marion Steiner, znana igralka na odrskih deskah in na filmu, vodi montmartrsko gledališče. Njen mož, judovski scenarist in režiser Lucas Steiner, naj bi ušel v Južno Ameriko, v resnici pa se skriva v kleti gledališča. Le Marion ve, kje je v resnici njen mož, in ga bolj kot vse poskuša varno spraviti iz Francije, vedoč, da ga bodo nacisti, če ga bodo našli, odpeljali v koncentracijsko taborišče. V gledališču trenutno vadijo Steinerjevo zadnjo igro La Disparue, v kateri Marion igra ob novincu v gledališču, mladem igralcu Bernardu Grangerju, ki – kar njegova delodajalka ne ve – sodeluje pri odporniškem gibanju. Marionina predanost možu je resno ogrožena, ko ugotovi, da jo privlači čedni soigralec ...